Hujša se januarja, ne pa novembra!

Ne morem si kaj, da ne bi ta znameniti, na trenutke že obrabljeni stavek, vedno znova prihajal na plan. Ne glede na to, ali ga slišim s strani prijateljev in znancev,  ali pa se o tej temi pogovarjajo pri sosednji mizi, ko čakam kavo in vmes brskam po telefonu. Dejstvo je, da se ob njem še dandanes nasmehnem.

Saj res, le kdo se spravi hujšati tik pred najmočnejšimi prazniki v letu? Se vam ne zdi, da se iz sebe kar malce norca delamo, če si to privoščimo?
No, meni se je. In medtem ko sem sanjala o divjem decembru, polnem zabav in v skladu s tem prehranjevanjem ob najbolj nemogočih nočnih urah, se je odvijal konec oktobra, ki je prinašal veliko spremembo.
Lahko bi začela, da sem bila vedno nekoliko bolj polne postave, ampak niti ni res. Res je, da nisem bila klasična suhica, a priznam, da sem pri svojih 173 cm višine več let kar znosno nosila vseh svojih 70 kilogramov. Pravijo, da te pri takšni teži rešuje višina in mene je.  Vse dokler ni ta zrasla na 98 kilogramov.

Saj veste, kako gre, ne? Kupiš si nekaj večjih oblačil, še naprej »uživaš« v dobri hrani, doma pa te kljub vsem presežkom čaka ljubljena oseba, ki raste s tabo in te ima rada točno takšno kot si. Četudi se pri skupnem objemu najprej dotakneta trebuha.
Nihče ne opazi, da nisi več isti, ali pa se vsi vztrajno izogibajo tej temi. Naenkrat se nerad postavljaš pred objektiv fotoaparatov na zabavah in druženjih, ampak vselej nekako kriviš slab dan, napačna oblačila ali pa utrujenost na obrazu.
Jutri pa res začnem!

Da sem se začela zavedati svoje preobilnosti, nisem potrebovala fotografij in etiket s številko 48, ki sem jih vztrajno odstranjevala z oblačil. Ne, od vsega mi je bilo najhuje to, da sem bila ves čas brez energije in neznansko utrujena.
Na živce mi je šlo, da sem bila raje doma kot da bi šla ven z mojo štiriletnico, če pa sem se že spravila, sem skoraj jokala pri izbiri oblačil! Ne razumite narobe, še kako dobro vem, da kilogrami ne izgledajo na vseh enako! Poznam ženske z nekaj več kilogrami, ki jih nosijo tako glamurozno kot olimpijsko medaljo!

Ampak to nisem bila jaz. Jaz se v svojem telesu nisem počutila ne glamurozno, ne zadovoljno, še najmanj pa zdravo. Ko pa se je slednje začelo kazati na moji hrbtenici, sem vedela, da to ni od napačne pozicije pri spanju. In tako zelo, zelo sem si želela shujšati! Tako zelo, da… nisem bila pripravljena za to narediti prav nič. No, takrat sem sicer verjela drugače.
Poznano? Vsak večer sem sprejela kompromis univerzuma – jutri začnem. Sedaj pa brez izgovorov. In vsak večer sem se potrudila, da sem pojedla čim več stvari, da mi za naslednji dan, ko bo moj prvi dan zdravega načina življenja, ne bo ostalo nič. Nobene skušnjave.
Brez skrbi, trgovine so odprte tudi ob nedeljah, tako je moj plan uspel natanko ničkrat. Vsakič, ko se je ta nič okrepila, je zrasla tudi številka na tehtnici. Moji ukrepi pri soočanju s tem so bili vsemogoči.
Začaran svet diet
Izbrala sem popolnoma vse, samo tistega, kar bi resnično delovalo (in v kasnejši fazi tudi je), nisem. Lotila sem se ločevalne diete, s katero sem res izgubila 5 kilogramov, a jih tudi nazaj pridelala krat dva, ko sem ta nepraktičen način prehranjevanje opustila. Potem sem poskusila z dieto, ki je predpisovala na vodi kuhanega piščanca in nezačinjeno zeleno solato. Ker sem nekje slišala, da vsaka krvna skupina drugače prebavlja hrano, sem, seveda, morala preizkusiti.
Izkazalo se je, da moja tu izstopa (ali pa sem se v to prepričala) in spet sem bila na začetku. Po dnevih prenajedanja sem se od jeze spravila na vodni dan in ga speljala samo zato, da sem naslednje jutro na tehtnici videla 2 kg manj. In čez dva dni 4 več. Začaran krog diet in poslušanja krulečega želodca zvečer, ko sem se na vse pretege borila sama s sabo, da nisem iz omare vzela kruha, ga namazala z majonezo, za nameček pa pojedla še čokolade iz predala, je bil iz dneva v dan večji.
Ko sem preizkusila že praktično vse diete, a ni bilo nobenega dlje trajajočega rezultata, se je nekega dne moj mož, moj veliki motivator, domov vrnil z eno najbolj drznih, a hkrati prelomnih odločitev, kar sva jih kdaj sprejela.
»Zaključila sva z dietami«, je rekel. »Dovolj imam tega in ne grem se več.«
Prepričana sem bila, da bo sledilo pojasnilo, da midva pač rada jeva, da takšna sva, da na ta način uživava življenje in nima smisla, da bi se še naprej obremenjevala s hujšanjem (čeprav sva ga oba še kako krvavo potrebovala!).
Bil je oktober, na obzorju pa so se že svetlikali obrisi decembrskih praznikov in obloženih miz.
(se nadaljuje)
Alma P.